bilo je v času mladosti
v času brezskrbnih dni,
ko skupaj bila sva vse dneve,
preživljala skupaj noči

se držala za roke,
poljubljala v noč,
priznavala najina čustva,
ljubezni premoč

med nama je vrela ljubezen mladosti,
ki zaradi vseh čustev najmočneje tli,
spoznal sem, ko mlad si, imaš najbolj rad,
a takšna ljubezen najbolj boli

zmes jeze, neumnosti in mladosti
povzročila je, da sem jo prizadel,
ji povzročil bolečino,trpljenje,
ker poleg nje sem drugo imel

od tiste noči več od nje nič ne slišim,
hiša je prazna, jo kličem, zaman,
jočem v sanjah, zbujam v solzah,
z mislimi tavam vedno bolj stran

me nekega jutra pričaka pod vrati
pismo, v katerem se hoče posloviti,
z besedami : " Ne morem več dalje,
ne morem jokati, poskušam, a ti ne morem oprostiti..."

objokan, prestrašen zdaj tečem k njej,
jo poskušam ustaviti, preklinjam se,
prepozen v joku, ravno v trenutku
gledam kako ona umre...