pismo

živijo, sem Mojca,
javljam se vam iz Ljubljane
pišem, ker sem pozabila,
koliko poštnina stane

in, kako ste vi?
moja hčerka, in moj sine?
glejta, da umivata si zobke,
da ne stakneta stekline

tukaj, v Ljubljani je vse tako lepo,
ravnokar sem na sprehodu, in sem malo se izgubila,
zdaj se nahajam tu pri morju,
da malo barve bom dobila

hočem iti še na poljsko v Pariz,
videti, kar pač že je naredil tist arhitekt,
a mi denarja je že zmanjkalo,
in ne vem, kako naj plačam si trajekt

bila sem že v Amsterdamu,
kjer so res prijazni vsi,
ne vem pa, kje sem staknila
preklete sramne uši

šla sem tudi v Nemčijo,
videla Buckinghamsko palačo,
čeprav gospoda Obame ni bilo doma,
sem plačala celo svojo plačo

skoraj povsod sem že bila,
a bi šla še v New York, k rusom,
ker pa nimam več denarja,
bom verjetno šla kar z busom.

sam še petek, sam še petek,
sam še petek, pa je konec
sam še petek, sam še petek,
pa zvonil bo, končno, zvonec

sam še petek, sam še petek,
pol pa srečen bom, vesel,
vse zvezke stran bi vrgel,
če sploh katerega bi imel

sam še petek, sam še petek,
pa se dolenjci lahk grejo solit,
ker me več ni v novem mestu,
lahk me kušnete na rit